Stereo Efekt - Iluzija

[Zoran]

Človeška glava predstavlja oviro zvočnim valovom odvisno od smeri in frekvence le-teh. Pri nizkih frekvencah (dolga valovna dolžina) je glava majhna ovira in le časovna in fazna razlika prispetja vala k levem oziroma desnem ušesu določata smer (Interaural Time Difference - ITD). Pri visokih frekvencah kjer je valovna dolžina majhna v primerjavi z dimenzijami glave, le-ta blokira zvočne valove in ustvari jakostno razliko med ušesoma (Interaural Level Difference - ILD), ki se spreminja z vpadnim kotom. Nadalje oblika glave, oblika uhlja in ušnega kanala delujejo kot filter, ki oblikuje spekter vpadnega zvoka preden doseže bobnjič. Ta funkcionalnost je odvisna od individualne anatomije in se danes opisuje z HRTF (Head Related Transfer Function) pojmom. HRTF je v nasprotju z pojmovanjem, da je tonalnost zvoka neodvisna od smeri prihajanja. Npr. oseba mi nekaj govori, jaz obrnem glavo za 90 stopinj, spekter zvoka na bobnjiču se dramatično spremeni. Poizkusite to!

HRTF je zapletena funkcija, a se jo da analitirati na sferičnem modelu človeške glave.



Graf razmerja med nivojem zvoka pri določeni točki na krogli in nivojem brez krogle za različne vpadne kote (Duda & Martens, 1998: Range dependence of the response of a spherical head model).



Ali pa bolj konkreten graf (LinkwitzLAB, 2010):



Na grafu je vidna neenakomernost v področju med 400 Hz in 7 kHz pri vpadnih kotih med 22,5 in 45 stopinjami. Zakaj je to pomembno bomo videli malo kasneje.

Sedimo udobno na stolu, pred nami na primerni razdalji stoji Anja Bukovec in nas navdušuje s svojo violino. "Vidimo" jo direktno pred nami tudi če zapremo oči. Zvok do nas prihaja iz STVARNEGA vira (pod kotom 0 stopinj).

Potem pa to posnamemo (verjetno z dvema mikrofonoma), se zahvalimo Anji, zapečemo CD in zalaufamo naš vrhunski brezhibni HiFi sistem, ki ima v nulo spedenan FR. Zapremo oči in Anja je spet pred nami, tako kot je to bilo v živo. A njena violina ne zveni enako, nekaj je vseeno drugače.

Če sedimo na vrhu enakostraničnega trikotnika, zvočnika vidimo pod kotoma +/-30 stopinj. Čeprav se nam zdi, da zvok prihaja od pred nami "stoječe" Anje (0 stopinj), dejansko prihaja iz druge smeri (+/-30 stopinj). Anja ni več stvarna, temveč je iluzija.

Če vse to povežete z zgornjo razlago HRTF, boste hitro ugotovili, kaj se dogaja.

Ne morem se pa upreti temu, da nebi malo zafilozofiral. Stereo slika je iluzija prostora. Pravzaprav bom povzel nekaj, kar sem nekoč nekje prebral (pišem po spominu). Stereo predstava je bolj podobna sliki (risbi) kot fotografiji. Razprava o realizmu sterea je podobno razpravi o realizmu slike (risbe). Natančen prostorski realizem ni vedno smoter stereo snemanja, tako kot vizualni realizem ni vedno smoter slikarjev. Velčina komercialnih posnetkov predstavlja kolaž različnih gledanj, stališč, metod. Poslušalec lahko na vse to izrazi svoje subjektivne preference, težko pa objektivno razpravlja o realizmu. Nobena visoko napredna tehnologija, vrhunske iznajdbe, čudovito artistično oblikovanje, prefinjen poslušalske sposobnosti, prosvetljene duhovne filozofije, enormne vsote denarja, prepričljiva oglaševalska pretiravanja ali mogočna magija ne more ustvariti stereo predstavo realno.

Prijetna, všečna iluzija je največ, kar lahko pričakujemo.

Zoran

[pasuljaris]

Če zafilozofiramo do konca - prijetna, všečna iluzija je največ, kar lahko pričakujemo od življenja.

http://www.youtube.com/watch?v=e_vEKNaij-8&feature=related
_________________
Usoda se igra s človekom, človek pa igra na trobento.

[jernejc]

Zelo dobro razloženo na primeru violinistke anje, hvala Zoran.
Smo že pred časom znanci debatirali o tej iluziji sterea in ugotavljali, da manjka "srednji kanal" in, da zadeve ne more nič premaknit na bolje, ker je ta današnji stereo posledica komercializacije glasbe in hifija iz preteklosti.
LP Jernej
p.s. @Zoran: me veseli, da ti nov cd pogon dela in da sem lahko pomagal po svojih močeh.
_________________
Ohm sweet ohm.

Just saw a gold plated optical fibre. Apparently the gold made it sound marvelous according to the salesman.

[nomad]

Stereo je res efekt, ki proizvaja iluzijo prostora, zvok pa ni iluzija, je realnst.
Zvok ima fizično pojavnost in merljive količine, stereo pa je psihoakustični efekt.

Če Anjo Bukovec lepo posnamemo po vseh zakonitostih psihoakustike za pravšnjo stereo reprodukcijo, bomo imeli pred sabo iluzijo Anje Bukovec, ampak od kvalitete zvoka bo odvisno ali bomo to Anjo doživljali kot neko živo bitje, začutili njeno človeškost ali pa bo delovala kot robot in ali bo njena violina imela lasten zvok ali pa bo zvenela kot sintetizirana violina. To v bistvu ni iluzija, ampak kvaliteta reprodukcije. Anjo Bukovec bomo spoznali po tem in ne po tem kako natančno na sredino je postavljena.
Tu ne ustvarjamo nova umetna ali kvazi naravna razmerja kot v primeru sterea, ampak ohranjamo nekaj kar je v osnovi že vsebovano v glasbi. Emocije, intence, identiteta glasbenika, vse to in še več je realnost, ki jo vsebuje (ali pa ne) posnetek.
Kar daje reprodukciji vtis živosti je ohranjanje informacije o timbru in mikrodinamiki.
Človeškost je v drobnih kontrastih, v drobnih nepravilnostih v enkratnosti in individulanosti pojavljanja. Zaradi tega prepoznamo igranje Anje Bukovec in ga ločimo od igranja kakega drugega violinista. To daje zvoku identiteto, ki jo prepoznamo kot violino in kot igranje Anje Bukovec. Prepoznamo jo, ne zaradi prostorske iluzije ampak zaradi vernosti reprodukcije dinamične, časovne komponente. Identiteto daje glasbi prav ta in ne statična komponenta.

Zelo zanimivo je razmišljanje Davea Wilsona o ravno tej problematiki:

http://www.wilsonaudio.com/company_html/conversations_part2.html

Timbre in mikrodinamiko sicer imenuje harmonic expression in dynamic contrast, kar je nevsezadnje enako. Prva dva izraza sta bolj uveljavljena, njegova mogoče malce bolj precizna. Dynamic contrast po moje veliko bolj ustreza kot pa mikrodinamika, ker zajema cel sklop dinamike in obenem kaže na to, da glasbo dojemamo kot kontrast.

Užitek v glasbi je užitek v štetju in zato ne smemo pozabiti na dinamično komponento reprodukcije. Na način kako se zvok oblikuje v času. Prostor in stereo pa sta statični komponenti, ponazarjata oblikovanje zvoka v prostoru.
Prostor kot ga izriše stereo reprodukcija je vsekakor iluzija, pri dinamični komponenti pa gre po moje samo za vernost ohranjanja prvotne informacije. Kaj pa je celotna reprodukcija, dinamična in statična komponenta skupaj pa je drugo vprašanje – po moje ni ne iluzija ne realizem ampak nek nov dogodek, razmerje obojega, kjer se za ustvarjanje iluzije žrtvuje del realizma ali obratno. Risba ne bo realistični prikaz narisanega, bo pa realistični prikaz potez roke risarja, njegovih intenc, sporočilnosti ... Bolj ko bo slikar skušal risati realistčno, manj bo v sliki njega samega, njegove identitete, intence in sporočila.
In risbe ne gledamo zaradi narisanega ampak zaradi tega kako je narisano, zaradi sporočila tistega ki je risal. Ko gledamo Guernico se ne sprašujemo ali je to resnična Guernica ampak ali je to resnični Picasso.
Zato na nek način “tehnični” perfekcionizem ubija ustvarjalnost. Zato so večinoma tehnično popolni posnetki po ustvarjalni plati prazni. Če bi Picasso skušal narisati Guernico realistično, bi slika izgubila njegovo identiteto, sporočilnost ...
Pa še to: reprodukcija večinoma zveni bolj realistično, če poslušamo iz drugega prostora, kjer stereo efekta sploh ne zaznavamo ...

[vintagesonic]

[nomad]

[giroskop]

Zdravo !

Res lepo razložena iluzija stereo posnetka glasbe na primeru Anje, za katerega lahko rečemo, da je točkovni vir zvoka, čeprav ta beseda ni najbolj na mestu. Povsem drugačna iluzija stereo zvoka pa je nedvomno v primeru, kadar se posluša, oziroma naredi posnetek ( če hočete tudi z dvema mikrofonoma) ansambla z nekaj glasbeniki, ki so razporeni tako kot so. Menim, da je primerjava te iluzije zvoka, z Anjo čisto nekaj drugega, ali se pač motim!!

Lp

[ProJet]

[nomad]

Pa si bil na koncertu vseh pevcev, ki jih prepoznaš po glasu ?
A lahko prepoznaš Boba Dylana čeprav ga nikoli nisi slišal v živo in nimaš žive reference njegovega glasu ?

[ProJet]

Prosim brez podlasičjih izgovorov ... omeji se na konkreten primer, če ti znese.

[nomad]

[vintagesonic]

[nomad]

[ProJet]

Nomad dojami že enkrat, da to kar počneš ti je osnovna in res banalna tehnika pri komuniciranju s sistemom, to počne vsak laik, seveda na subjektivnem nivoju in s svojo percepcijo. To kar ti hočem dopovedati in ne samo jaz, je, da je potrebno pogledati tudi izven svojega zapečka in okvirov razmišljanja ter sprejeti širši aspekt dojemanja glasbenega podajanja, kar obiskovanje koncertov nedvoumno je. Brez te in podobnih izkušenj naslednjega koraka enostavno nikoli ne boš zmogel narediti. Nivo tvojega sistema je zabetoniran v okvirih razlikovanja podrobnosti, na bogve kateri ravni, naši sistemi pa poleg te banalne karakteristike omogočajo nadgradnjo tj. "prihod" glasbenikov v prostor.

Se mi boš še zasmilil takole nebogljen in izgubljen v lastnem labirintu ...

[vintagesonic]