AVANTGARDNA GLASBA

[JAZZZ]

Za zaèetek odgovor Mihe Zadnikarja na èlanek Mihe Mazzinija

Za zaèetek bomo kar ponovili znano floskulo iz šal o Radiu Erevan: "Naèelno nimamo niè proti," naj namreè vsakdo pisari, o èemer koli se mu zahoèe, celo o glasbah (kar je - kazno s prièujoèih strani - sila težaven opravek), ampak reè se moèno zaplete, ko takšno pisanje preraste v "družbenopolitièen" problem, In pomanjkanje osnovnega posluha je "družbenopolitièen" problem par excellence - v svoji skrajnji konsekvenci širi kavarniška omizja, krepi lenobnost in poèasi pelje v regresijo, èe še ne kar kontrarevolucijo; kadar skuša plahtati razno obèinstvo skoz obèila, postane še posebej nevarno in nanj kaže reagirati. V tako nevarno razmahnjenih kontekstih pomanjkanja posluha se namreè zde (bivši) prijatelji, osebki z nekdanje scene hujši od nenehnih konservativcev in mraènjakov. Le kako to, se naivno baramo?

Danes je govor o Mihu Mazziniju in njegovih nesreènih muziških prispevkih za Nedelo (23.8.'9. Rumenkasto glasilo Nedelo žal ne objavlja bralskih reakcij, zato smo prisiljeni prositi javnost, da nam dovoli izjavo na temle mestu. Obenem naprošamo uredništvo Muske, naj obtožencu pod nobenim pogojem ne izroèi raèunalniške oblike tegale protesta, da bi ga potem nevemkako zlahka vkljuèil na svojo znamenito spletno stran, natanèneje povedano - na svoj virtualni doprsni kip. Naj ga kar pretipka, èe mu je drago, se bo ob tem dolgotrajnem delu morda vsaj malo zamislil o tem, kolikšen je napor stremljenja k svobodi, kar poèez in po krivem oèita izvrstnim glasbenikom, in potem morda ne bo veè tako vehementno bezljal v škodo - on, ki zanj zdaj že predobro vemo, da piše predvsem zase, ne pa za javno dobro.

Temeljna težava Mazzinijevih obèevanj o glasbah èemi prav v skrivnosti, da pisec zavoljo svojega ega ne prenese proizvodov kolektivnega duha. Na Slovenskem se je v zadnjih sedmih letih - obenem s propadom civilne družbe in odprtega tiska - že lepo razpasla navada, da èlovek poudarja zasebne okuse in si pod krinko nekakšne dojemne širine in retoriènih bravur ustvarja namišljene nasprotnike. Gre za znan neoliberalistièni trik, katerega žrtve so sèasoma in k sreèi predvsem sami avtorji takšnih pisanj, zato jih kar prepušèamo njihovemu karakternemu propadu.

Sprièo takšnih umotvorov, vse polnejših nekih pogovornih mašil tipa hmja; he; hej, pomodnih žargonizmov, ipd. in zablodnih koketiranj z niè hudega sluteèo publiko, bi lahko bili kveèjemu polni pomilovanja, èeš kako so lahko njihove nahitroma sestavljene in škodljive recenzije sploh materialno nagrajene. Toda mi nismo religiozneži, da bi se šli igro razlik, niti nismo v nevarnosti, da bi si poškodovali ego, ker ta zginja - ker brezkompromisno hoèemo, dokonèno ubiti živad v sebi. Prizadeti paè smo, toda v imenu ustvarjalcev, ki nasrkajo prav v našem imenu - ker tako hoèejo neduhoviti provokatorji in delivci pišoèe in misleèe javnosti na temle skromnem ozemeljcu.

V Mazzinijevem pisanju o godbah se je že dvakrat pripetilo Anthonyju Braxtonu, skladatelju, glasbeniku, profesorju, organizatorju in filozofu, da jih je krepko slišal, in to samo zato, ker že tri desetletja uspešno zatira živad v sebi in svoje znanje nesebièno ponuja drugim. Braxtonov postopek je diametralno nasproten Mazzinijevemu, saj iz njega diha garaštvo in utopièna zaupljivost do kolektivnega duha. Ni postavljaè, ni egoman, ni mahnjen na število prodanih artefaktov in nima vnanje agresivnih ambicij. Kratek ekskurz: Kaj se lahko mladi kritik, kritikinja nauèita iz Mazzinijeve manire, da tako rad po športniško, èrno-belo primerja (za nas sicer izvedensko docela neprimerljivi) osebnosti Rahsaana Rolanda Kirka in Anthonyja Braxtona, pri èemer slednjega potunka v zadnjo mlakužo, prvega pa dvigne èez vse druge? Nauèita se lahko kratko malo dejstva, da kaj takšnega ne smeta postoriti za nobeno ceno. Kritika ali recenzija preneseta kveèjemu subtilnejše oznaèbe o kvalitativnih vzponih in padcih, pri èemer morata upoštevati znano pravilo, da so v umetnosti vzponi in padci paè neprenehni. Kar je umetnih tvorb, zgodb o "uspehu" in veèni "slavi", so samo stvar industrije, medijev in drugih stereotipov, nimajo pa zveze z dejanskim umetniškim bivanjem.

Naravnost grozljivo se zdi, da si èlovek, ki ni nikdar v življenju dejansko zaslišal, zaèutil Anthonyja Braxtona in se njegovemu mojstrstvu niti ni skušal približati obèutljivo, sploh upa pisati o njem in potem še nasploh o glasbah. Takšna gesta presega vsa toleranèna dovoljenja, po katerih imata ta in ona vso pravico; da jima kdo drug in njegovo podjetje ni všeè. Poleg moèvirniškega "džecerskega" krdela in Mazzinija ne poznamo nikogar na tem svetu, ki bi si upal v isti sapi zatrditi, da je Braxton težak in nemogoè glasbenik - tako rekoè plodišèe za intelektualistièno (ne)dojemnost - in tvoriti hitre sklepe o tem, kaj je poslušljivo in kaj ni. Mar se je pisec Miha Mazzini, up in nada tukajšnjih belles lettres, žanrov, scenaristiène in kompjuterske proze, prevzel že do ravni, na kateri mora igrati senzacionalista in antiintelektualca, èe se sploh hoèe preriniti skoz svoj lasten tekst? Èe to drži, potem imamo opraviti s še eno žrtvijo domaèijskega sindroma, ki sliši na ime "lahkotna kariera" (o nekem veliko nevarnejšem primerku te vrste, ki ga premešèajo iz ene udobnejše službice v drugo in ki mora imeti prav za vsako ceno, nam je govoriti prav kmalu). Mihu Mazziniju se oèitno ni bilo treba do nièesar dokopati, ali drugaèe: ker se ni dokopal do nièesar, lahko unièi tudi Braxtona - za navrh pa še "free" jazz in ves znano osupljiv pomen založbe ECM. (Pri èemer je ekskluzivistièno povezovanje glasbenika s tem slogom in to založbo dokaz veè, da niti ne ve, o kom ali èem piše, kar pa vsekakor ne zmanjšuje njegove škodljivosti.)

Zdaj nam je za vzgojni in širši smoter mahoma ubrati lepše strune. Jeseni 1974, ko smo bili še globoko osnovni in daleè od kakšne intelektualne prakse, nam je Vasja Bibiè ves radosten prinesel v šolo èudaško longplejko, rekoè: "Tole poslušam že veè tednov in zdaj si želim, da bi še ti malo užival!" Verjetno jo je sunil Bratku, bila pa je prav tale, ki tukaj zraven vidite njeno naslovnico: Conference of the Birds s Hollandovim kvartetom, Braxton pa na nji eden izmed pihalcev. Poslušali smo jo veè ko nekaj tednov, kaj tednov, spremlja nas že vse življenje. Ob njej smo mislili na vse drobnjarije in vse bistveno - tako na pozabljeno marelo kot na življenje in smrt, na ljubezen, na dobre koncerte, na vse najlepše v glasbah in v naravi, v poznejših èasih na kino Union, na Študenta, na Sušnika, Pistotnika, potem na Ièota in letos smo si jo v Berlinu s slastjo, ki je presegla še tako mikaven novum, kupili na zgošèeni razlièici. Ja, Conference of the Birds je ena izmed plošè našega življenja - brez nje si sploh ne znamo predstavljati finala tega stoletja in osebne radikalizacije srca in posluha. Kako bi le mogli drugaèe: Vrteli smo si jo v osami, z njo olajšani brodili po puberteti, pri Vasju na Glavarjevi smo jo, palèki, navijali v garaži do konca in zraven pihali in tolkli in krièali od navdušenja sprièo nenadne svobode in delili kolektivnega duha, kakršen veje z nje, s te èarobne umetnine, ki jo je kvartet za ECM posnel 30. novembra 1972 v New York Cityju. Samo kdor ve, kako koncentriran napor, kakšno znanje, odprtost in kakšni dvomi, hkrati pa zaupanje vase in v druge tri so bili potrebni tistega dne in tisto noè, da se je èetverica prignala do tolikšne erupcije, samo ta bo vedel, zakaj smo zdajle prisiljeni, vzeti Braxtona v zašèito in o njem napisati par najlepših besed. Cinik bo kajpada porekel: Pa kaj, en Miha je na Braxtona nor, drugi Miha pa ga daje v niè, takšen je naš svet, to je normalno. Ja, prav zaradi takšnih reakcij, takšnega sveta in takšne normalnosti imamo Braxtona-bojevnika še toliko rajši in mu salutiramo in si glasno želimo, da bi še kdaj razveselil naše mesto in da bi njegovi albumi dobili prostor pri vsakomer, kdor se loteva glasbene kritike in recenzije (omenjeni album ima oznaèbo ECM 1027). Sploh pa - kaj naj si mislimo o uredništvu, ki dopušèa spise, v katerih kdo grdo govori o Anthonyju Braxtonu? Zapažamo, da so vsenaokrog nas namešèeni že sami amaterji, diletanti, šarlatani, nepoznavalska drhal, skratka, ki sploh ne ve kaj objavlja, in pri tem še dopušèa, da se namišljene eminence in vaški prvaki napihujejo do nezavesti? Na nas je, da enkrat za vselej in radikalno obraèunamo s takšno ignoranco, še preden kdo poèi in tako ne zve, za kaj gre in kakšne so bistvene reèi. Lepo in prav je, da Miha Mazzini ponižuje Anthonyja Braxtona v tako nizkotnem èasniku kakor Nedelo, tako je vsaj prikrajšan za dialektiko. Drugam kakor med pisarije o razprodanih dušah - neužitna podpora tako imenovanih urednikov ne sega zgolj med govorice o zasebnosti nedolžnih ljudi, paè pa si jemljejo pravico tudi do krojenja splošnega odnosa do glasb, o èemer nam je tukaj še bentiti - njegova pisarska struktura, glede na zgoraj povedano, tako ali tako ne gre veè. Boli, ko ljudje, ki si jim nekdaj zaupal, postajajo ciniki, neresneži, nesramneži in netenkoèutni negativci. Saj bi zlahka prenesli, da so brez osnovnega posluha, toda ker ta manko že razglašajo na vse pretege, moramo reagirati. Pri njih je oèitno nekaj hudo narobe, kar se tièe pojma kreacija. Oni bi kratko malo morali na terapijo - noè in dan poslušat Anthonyja Braxtona et consortes.

Miha Zadnikar
_________________
"There are two kinds of fools. One says-this is old and therefore good. The other says-this is new and therefore better." Bob Katz

[mestn pu]

Sin je eden urednikov Trendov na enem najveèjih SLO portalov in lahko te pomirim.
Mladi rod se popolnoma pošèije na mnenje raznih kolumnistiènih etablirancev in sledi svojim iskanjem tukaj in zdaj z letanjem po eventih širom EU in doma.
Ljudski rek pravi, da so gledališki, glasbeni, likovni in kritiki povpreèni ali sfalirani umetniki in mislim,da je v tem veliko resnice.

Pri ljudeh iz protestantskih okolij, še posebej tu izstopajo Baptisti in Metodisti(Oprah je Baptistka, ker so Baptisti zaslužni za odpravo suženjstva, so UK in US èrnci veèinoma Baptisti), so nekakšni revolucionarji med vsemi protestantizmi, pri njih je zelo prisoten obèutek za kolektivno delovanje brez prièakovanj kompenzacije.
Mi mo, zelo pogojno reèeno, šele 1991 prviè malce izšli iz, takrat smo mislili, da dokonèno, Absolutizma(in se takoj presrano vrnili vanj), doèim je veèina sosedov že davno skenslala Absolutizem in ga zamenjala za nekaj novejšega od te fevdalne spake, že desetletja nazaj.

Absolutizem pomeni togo hierarhijo namenjeno sami sebi, tog, mezdni, hierarhièni sistem in establishment in pri nas smo ga od Franca Jožefa, do Aleksandra, Petra in Jožka Brožka, samo kopirali in kopirali in noèemo spoznati, da je to popolnoma zastarel, fevdalni sistem.

Zato so SLO kolumnisti fevdalci, po Kafki skoraj vsak od njih ruži in pridiga svoj Proces, gleda samo na višino honorarja in sovraži vse vsebinsko, kar bi motilo njegovo fevdalno sinekuro in meseèni pavšal.
_________________
Great people talk about ideas, average people talk about things, small people talk about other people.

[hi_musica]

Hja, glede zgornjega èlanka. Žal smo slovenèki glasbeno omejeni. To se kaže tudi pri kolumnistih, ki naj bi bili bolj razgledani od povpreènega èloveèka.

Nisem ravno ljubitelj jazza, sploh pa ne kake avantgarde. Ampak dejstvo je, da ta muzika obstaja in ima svoj segment poslušalcev, kar je potrebno spoštovati.

Bi pa kontra temu omenil še drugo plat. Klientela ljudi, v katerih se gibljemo audiofili, bržkone "navrže" tudi jazz pri-"vržence". In tu je debata zanimiva. Ravno ti najbolj pljuvajo èez pop, rap in - slovensko "govedino". Torej tudi njih zadane enaka usoda godrnjaèev.

Najbolj zanimiva klana pa se mi zdita malce pozabljena punk scena in pa reborn metal scena. "Metalci" so v veèini primerov najbolj zvesti svoji glasbeni ideji (pa èeprav za njo ne stoji kak veèji idealizem). Pa poglejte, kako se obnašamo do njih (da ne bo pomote, jaz sem bil konec osemdesetih zagrizen metalc) in njihove muzike: kr neki, žaganje, muzika brez smisla, hudièevo delo ipd.

Vsi smo pod kožo krvavi in vsak ima svoje preference. Škoda samo v tem, da nikakor ne sprejemamo drugaèe misleèih. To pa je že stara zgodba ... vsak od nas naj sesa svoj prag.

V.

[pasuljaris]

Tudi pri avantgardi (tako kot povsod) je paleta zelo pisana. Najdemo iskrene ustvarjalce, ki si seveda zaslužijo spoštovanje, pa tudi bleferje.

Ker nas veèina na tem podroèju verjetno ni najbolj doma - dober informativni link:

http://www.avantgarde-museum.com/kolekcija/index.php?lang=hr
_________________
Usoda se igra s èlovekom, èlovek pa igra na trobento.

[mestn pu]

[hi_musica]

Mestn, dobro povedano. Ti povsem verjamem, èeprav prihajam iz ene od naslednjih generacij, ki s punkom ni imela kake veèje naveze (edino kak pogo v K4 na Ramonse in Pistolse ob prevelikem odmerku namiznega belega).

Glede na izkušnje iz potepanj po evropskim mestih se mi zdi, da edinole Berlin kolikor toliko avtentièno ohranja punk sceno. Sem bil kar preseneèen. Pa ne samo punk, tudi jazz, klasiko. Prijatelji, muskontarji ali glasbeni sladokusci kartako, ki so obiskali Berlin, so vsi po vrsti navdušeni nad njim. In mnogi se vraèajo tja. Super kraj za nostalgike.

V.

[JAZZZ]

[mestn pu]

Sin s prijatelji ravno zaradi diverzitete in avtentiènosti scene uživa v Berlinu in vsake par mesecev tam skupaj najamejo flat za kak teden.
Na nek naèin je po meni, s tem da je še dosti bolj del scene kot sem bil nekoè in me tu pa tam oskrbuje z svežimi info, ko izmenjujeva mnenja o nekoè in danes.
"Mulo" dela za K4, Šiško, Kancijanija in je eden urednikov Trendov na najveèjem SLO portalu in seveda razmišlja out of the box, èeprav se šele v zadnjih letih pri kakem bendu najdeva(zmeraj sem vztrajal, naj razmišlja s svojo, ne z mojo glavo), da nama je obema všeè(prvi so bili Kraftwerk), ker je prvo zaèel v rave in techno vodah.
_________________
Great people talk about ideas, average people talk about things, small people talk about other people.

[Numb]

Punk je v Ljubljani bil, dejstvo pa je da tudi punkerji sami niso priznavali Lovšina kot punkerja. Oèitno si se gibal v napaènih krogih da bi spoznal punk subkulturo, jih poznam kar nekaj in so živeli punk.
Ali ni bil punk tudi precej povezan z Novo revijo in nadaljnimi dogodki?
Glasba je pa tudi bila primerljiva z otoško, kot se je delala tudi na primer v Rijeki. Nenazadnje sta albuma Sex Pistols in Pankrtov izšla praktièno ob istem èasu.

Sicer sem premlad da bi to doživel, vendar sem slišal precej drugaène zgodbe kot si napisal ti.

Da nisi bil na drugi strani, Å¡minker?

[Vinylfan]

[ajka]

The Pop Group ... ... cca 1980




_________________
~ ** ~

[Wolumen]

[mestn pu]

[Numb]

Ne vem, nisem bil tam, ampak si pa ti v vsem prvi in se imaš za precej najboljšega kolikor se berejo tvoji posti, in to o vsem. Ko spoznam take primerke oseb nekako ne èutim verodostojnosti v napisano. Žal.
Mogoèe èe bi to o tem slišal od tretje osebe, taka samohvala pa pri meni ne vžge, sem pa preposlušal precej zgodb o tem od oseb ki so živeli punk, pa nekako ne gredo skupaj s tvojo.

[Wolumen]

Pri nas se je uradno uprabljal izras novi valj.