"Nearfield" poslušanje

[hi_musica]

V modi je termin "nearfield listening" oz. poslušanje od blizu. Nekateri so v to prisiljeni zaradi manjših dimenzij sobe, za druge je to filozofija.



Kaj meni o tem ne-strokovna publika?

Si lahko ustvarimo pravo glasbeno doživetje z zvočniki, ki so od nas odmaknjeni dober meter?

Resolucije in detajlov ne manjka, pa je to res realna slika živega koncerta, pri katerem sedimo vsaj 5 metrov stran od odra?

Lahko preslepimo možgane?

V.

[nomad]

Poleg različnega razmerja med direktnim zvokom in difuznim poljem in posledično različni perspektivi in različnim odnosom med posneto akustiko in tisto v kateri se zvok reproducira, je med near in farfield še ena pomembna razlika.

Problem nearfield poslušanja je predvsem v tem da izpostavi napake zvočnikov in sistema nasploh v neprimerno večji meri. Pri pasivnih zvočnikih lahko v nearfieldu slišiš popačenja kretnice in elektronike veliko bolj kot v mid ali farfieldu. Če hočete slišati, kaj dela vaša pasivna kretnica, puskusite poslušati zvočnike v nearfieldu ! Zato je zvočnik, specializiran za nearfield večinoma majhen, po možnosti dvostezen, aktiven in čimbolj brez napak oziroma korigiran. Omejitve malega zvočnika pa so v nearfieldu manj opazne kot pa v farfieldu. Pravzaprav v nearfieldu ne boste opazili razlike med velikostjo zvočne slike malih in velikih zvočnikov – zvočna slika malih monitorjev je v nearfieldu zaradi natančnosti še malce večja kot pri tavelikih. Razlika se začne šele ko poslušamo od daleč. Večina večjih in pasivnih zvočnikov pa bo v nearfieldu zvenela grozno, popačeno in utrudljivo. Še posebej tako popularno obarvani zvočniki in kaka elektronika na lampe. Lampe in pasivne kretnice v nearfield zvočnikih ne boste našli. Če kretnica in elektronika nista transparentni, gre kvaliteta zvoka pri nearfieldu v maloro. Farfield poslušanje je dosti manj kritično do kvalitete zvočnikov in elektronike.

Idelano bi bilo imeti takšen zvočnik in sobo ter postavitev, ki bi omogočali oboje.
Nekateri posnetki so namreč boljši v nearfieldu, drugi pa v mid ali farfieldu (nekateri imajo posneto akustiko originalnega dogodka, drugi so posneti direktno in računajo na akustiko prostora za poslušanje itd, razlogov zakaj je nek posnetek bolje poslušati od blizu ali od daleč je več). Tako bi lahko poslušanje prilagajali posnetku in namenu (nearfield za bolj natančno in analitično poslušanje, farfield za uživanje v polju zvoka in poslušanje v družbi).
Za analitično poslušanje, preverjanje kvalitete posnetkov in posameznih komponent ter za usklajevnje in balansiranje celotnega sistema pa je nearfield poslušanje skoraj nujni pogoj. Za preverjanje kvalitete posnetkov, DAC-ov in CD playerjev ter regulacije napajanja (napajalni kabli, razdelilci, filtri, regeneratorji ...) so mi recimo vrhunske slušalke veliko bolj koristne kot pa katerikoli zvočniki. Če zvočnik in sistem nasploh ne omogočata nerfield poslušanja po moje nista dovolj dobra oziroma nista high end.

Kot zanimivost, podobne dileme imajo tudi izdelovalci instrumentov. Vsak akustični instrument ima neko razdaljo, kjer ima najboljši ali najbolj poln zvok. Nekatere violine so narejene tako, da se njihov zvok v vsej polnosti in bogatosti razvije šele v dvorani, med poslušalci. Druge zvenijo najbolje od blizu in se karakter z razdaljo zvodeni.

[before]

Najprej - vse kar bom zapisal je zgolj razglabljanje (h kateremu nas je hi_musica pravzaprav tudi povabil), saj nimam nobenih praktičnih izkušenj s tem.

Torej, mislim, da nekaj je na tem. Velikokrat namreč poslušam glasbo v poznih nočnih urah, ko je hrup zunanjosti minimalen in pri majhni glasnosti, saj je to nekako naravno in nenazadnje tudi obzirno do sosedov. In ker poslušam glasbo relativno od blizu, mislim da je to to, kar želijo pristaši near-field filozofije doseči. Namreč pri nizkih glasnostih se omeji vpliv (akustike) sobe na zvok, saj se šibkejši zvočni valovi ne odbijajo tako močno od sten (tudi od tal in stropa seveda) in s tem ne vplivajo tako pogubno na zvok, ki prihaja do naših ušes. In ker prostor (soba v kateri poslušamo glasbo) ne rekreira prostora v katerem se je zgodil glasbeni dogodek in ki je zajet na posnetku ( ), ga morajo zvočniki in preostali del audioverige. In če je near-field set-up sposoben tega, potem dobimo realističen prikaz posnetka, z minimalnimi negativnimi vplivi prostora v katerem poslušamo glasbo. Zato mislim, da je to ena od prednosti tega sistema. Eden od bistvenih predpogojev, da zadeva deluje kot mora je ta, da se uporabijo zvočniki z eno širokopasovno enoto, oziroma koncentrični ustroj zvočnika (kot je na primer KEF-ova Uni-Q enota), morda tudi d'Apolito sistem. Bistveno je namreč, da pri takšni bližini poslušanja ves zvok prihaja uniformno iz ene točke.

O tej temi bi lahko še razglabljal, a naj bo za iztočnico nadaljnim debatam in pogledom zaenkrat dovolj.
_________________
Cenite to kar imate in stremite k boljšemu! To je moj recept za zadovoljstvo.

Audiohedonist

[audiofill]

nearfield = soundstage city

[zvocnik]

[Vinylfan]

Zame je nearfield pojem, ki se ga veliko uporablja pri profi ozvočenjih oz postavitvah le-teh... Seveda pa to lahko obstaja tudi v navadnem Hi Fi-ju...

[hi_musica]

Near-field.

Pri nearfieldu imamo detajlni vpogled v posnetek. Ne bom govoril o aktivi ali pasivi, govoril bom preprosto o dobrem sistemu, ki nam ta vpogled omogoča. Poanta je dobiti občutek instrumentov iz tehnične perspektive (pri čemer vokal smatramo za enega od instrumentov). Prav tako lahko ocenimo prostor v katerem je posnetek nastal. Ocenjujemo lastnosti posameznih instrumentov (barvo, timber), prostor okrog njega, prostorsko razporeditev (globina, širina), dinamiko itd. Šele takrat, ko vsak posamezni instrument zveni tehnično popolno (viola je viola in ne čelo) se poslušalec lahko osredotoči na kompletno zasedbo. Na ta način lahko hitro dojamemo napake posnetka (napačna pozicija instrumentov v zvočni sliki, napačen timber instrumentov). Gre za analitičen pristop, ki mu sledi sinteza. Ta pristop je nujen pri profesionalni obdelavi (miksu) posnetka. Sistem, ki nam omogoča nearfield poslušanje mora biti dovolj resolutiven in predvsem tako homogen, da nam ne povozi zvočne slike in odra. Po navadi so to zvočniki z manjšimi in natančnejšimi mid/bas enotami, ki same po sebi nimajo svojega izzvena in napak, ki pri tem nastanejo.

Malo za šalo, malo zares: po mojih izkušnjah so poslušalci, ki se poslužujejo nearfielda natančni ljudje, ki jih pritegne vsak detajl v posnetku ("nomad" ), iščejo vedno več, raziskujejo in se poskušajo postaviti v vlogo tehnika za mešalko v momentu, ko je posnetek nastajal. Navadno celo ne sedijo zleknjeni v svojih naslanjačih, ampak so skoncentrirano nagnjeni proti zvočnikom. Na živce jim gre sosed, ki je potegnil vodo v WC-ju in naslednji dan cel dan ne govorijo z njim ...


Mid/Far-field (izraz sem povzel po nomadu)

Osnova je zajeti ogromen oder ter dobiti plastično predstavo o živem dogodku. Oder iz posnetka se razširi v domačo poslušalnico prav tako tudi določen del karakterja instrumentov. Zato pravimo, da smo izvajalce "povabili" v svojo dnevno sobo. Resolucija na srednjih in visokih je lahko izjemna, vendar se pri oddaljenosti nekaj metrov od zvočnikov lahko izgubi zaradi delovanja akustike v prostoru. Instrumenti niso več tako "secirani", zato je v prvem planu komunikacija instrumentalistov med sabo in gledanje na glasbo kot celoto (sinteza). Večkrat smo na ta način celo bolj prizanesljivi do napak. Dopuščamo, da prostor v poslušalnici pusti svoj pečat, tako kot ga pusti pri živem koncertnem poslušanju v dvorani. Ustrezno urejena akustika prostora zmanjša število napak, vendar jih v osnovi ne eleminira v celoti. Z napakami (ki pravzaprav niso napake v absolutnem smislu) se zato ukvarjajo naši možgani, navadno jih celo skušamo obrniti v svoj prid, saj se na ta način bolj približamo živemu ambientu.



Malo za šalo malo za res: poslušalci imajo večje zvočnike z večjimi enotami, praviloma obožujejo večjo dinamiko in večji SPL. Vozijo velike avte ("zvočnik" ). Navadno so zleknjeni v svojih naslonjačih a se vseeno trdno oklepajo držala za roke, sploh pri večjih glasnostih. Glasba se posluša v njeni naravni veličini, violina mora zarezati, solo kitara bora zbosti v ušesa, pavke zatresejo hlačnice. Kot ljudje so natančni a vseeno prizanesljivi, obožujejo kadar se njihovi partnerji usedejo poleg in natočijo kozarček rdečega. Sosed navadno cel dan ne govori z njim, ker prejšnji večer ni mogel v miru poslušati TV dnevnika.

V.

[Njegoš]

Me zanima kaj bi rekli filharmoniki na to.

[hi_musica]

[zvocnik]

[zvocnik]

[before]

Poznam kar nekaj glasbenikov, pa tudi studijskih snemalcev, in večina njih gleda na Hi-Fi zviška, nekako posmehljivo, na primer: kakšni audio-kabli neki, ko pa oni v studiu povezujejo drage snemalne naprave z čisto navadnimi kabi. Spet drugi imajo odnos do Hi-Fija, kot bi ga pričakoval (figurativno in v navednicah) od "kmeta", ne pa od nekoga, ki naj bi bil z tem pojmom (Hi-Fi) v tesnem sorodu. Zato me tovrstni komentarji iz njihovih ust niti malo ne presenečajo več. Seveda mi je posledično za njihovo mnenje prav malo mar.
_________________
Cenite to kar imate in stremite k boljšemu! To je moj recept za zadovoljstvo.

Audiohedonist

[mestn pu]

[hi_musica]

[glinik]